Kako začeti investirati korak za korakom

Marsikdo odlaša z investiranjem, ker se mu zdi, da mora najprej vse razumeti: trge, instrumente, davke, gospodarske cikle. V resnici je začetek bolj podoben gradnji hiše kot reševanju enačbe. Najprej postavite temelje, nato zidove, šele potem se ukvarjate z barvo sten. Investiranje lahko razstavimo na deset korakov, ki si sledijo po vrsti. Vsak ima svoj namen in vsak vas pripravi na naslednjega. Ni nujno, da vse postorite v enem tednu, je pa pametno, da jih opravite v tem zaporedju, ker zgodnji koraki ščitijo poznejše.

Najprej temelji: rezerva in dolg

Preden prevzamete kakršnokoli tržno tveganje, potrebujete varnostno rezervo. To je denar, ki leži dostopen in stabilen, na primer na varčevalnem računu, in pokrije nekaj mesecev vaših osnovnih življenjskih stroškov. Pogosto omenjeno izhodišče je od tri do šest mesecev stroškov, vendar je prava številka odvisna od stabilnosti vašega dohodka in od vaših obveznosti. Z rezervo vam ob izgubi službe, okvari avtomobila ali bolezni ni treba prodajati naložb v najslabšem možnem trenutku. Brez nje vas vsak nepričakovan strošek prisili, da posežete po portfelju, pogosto ravno takrat, ko so cene nizke.

Drugi temelj je drag dolg. Če odplačujete potrošniški kredit ali stanje na kreditni kartici z visoko obrestno mero, je odplačilo tega dolga med najbolj zanesljivimi odločitvami, ki jih lahko sprejmete. Vsak evro, ki ga namenite za zmanjšanje takega dolga, vam prihrani obresti, in ta prihranek je gotov, donos na trgu pa je vedno negotov. Nima smisla iskati negotovega donosa na borzi, če hkrati plačujete visok in zanesljiv strošek na dolgu. Stanovanjski kredit z nizko obrestno mero je drugo vprašanje in ga obravnavamo drugje v vodniku.

Cilji, čas in tveganje

Ko temelji stojijo, se vprašajte, čemu sploh investirate. Cilji so lahko zelo različni: pokojnina, lastni dom, šolanje otrok, finančna neodvisnost ali dodaten dohodek v prihodnosti. Pomembno je, da cilj poimenujete in mu, kjer je mogoče, pripišete okvirno vrednost. S ciljem investiranje postane orodje za nekaj konkretnega.

Vsakemu cilju nato določite časovni okvir. Govorimo o kratkem (do nekaj let), srednjem (nekaj let do desetletja) in dolgem obdobju (desetletje ali več). Čas močno vpliva na to, koliko tveganja lahko prevzamete. Denar, ki ga boste potrebovali čez leto ali dve, ne sodi v nestanovitne naložbe, ker nimate dovolj časa, da bi prebrodili morebiten padec. Denar za cilj, ki je oddaljen dvajset let, pa lahko prenese več nihanja, ker imate čas na svoji strani.

Tretji del te slike je profil tveganja, ki ima dva dela. Prvi je vaša sposobnost prevzemanja tveganja, torej koliko nihanja zares zmorete glede na svoj dohodek, premoženje in časovni okvir. Drugi je vaša pripravljenost, torej koliko nihanja prenašate mirno, ne da bi ob padcu panično prodali. Oba morata sovpasti. Nekdo si lahko privošči visoko tveganje, a ob padcu vrednosti za petino proda v paniki. V tem primeru je smiselno tveganje znižati, ker je najboljši portfelj tisti, pri katerem vztrajate.

Račun, razporeditev in instrumenti

Šele zdaj se začnemo ukvarjati z izvedbo. Najprej potrebujete račun ali ponudnika. Možnosti je več: borznoposredniške družbe, banke, upravljavci premoženja in robo-svetovalci, torej spletne storitve, ki samodejno sestavijo in vzdržujejo portfelj po vašem profilu. Vsaka možnost ima svoje prednosti in stroške. Ko izbirate, primerjajte stroške, dostopnost, ponudbo instrumentov in to, ali ponudnik ustreza vašemu znanju in želeni meri sodelovanja. Preverite tudi, ali ima ponudnik dovoljenje. V Sloveniji investicijske storitve nadzira Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP), ki objavlja register družb z dovoljenjem in opozorila pred ponudniki brez dovoljenja.

Naslednji korak je razporeditev sredstev, torej kako razdelite denar med glavne skupine naložb, najpogosteje med delnice in obveznice. Preprosto in trdno je tu boljše od zapletenega. Široko razpršen portfelj, ki ustreza vašemu časovnemu okviru in profilu tveganja, vas pripelje dlje kot zapletena zgradba, ki je ne razumete povsem. Razporeditev je tista odločitev, ki dolgoročno najbolj oblikuje izkušnjo, zato ji namenite več premisleka kot izbiri posameznega produkta.

Ko veste, kako želite razdeliti sredstva, izberete instrumente, ki to razdelitev uresničijo. Med pogostimi izbirami so indeksni skladi in ETF-ji, torej skladi, s katerimi se trguje na borzi in običajno sledijo nekemu indeksu, vzajemni skladi, obveznice in upravljani portfelji. Pri vsakem instrumentu poglejte, čemu je namenjen, kakšni so stroški in kakšno tveganje nosi. Iščete nabor instrumentov, ki skupaj uresničijo vašo razporeditev.

Avtomatizacija in letni pregled

Zadnja dva koraka odločata o tem, ali bo načrt zares zaživel. Avtomatizirajte vplačila, najbolje mesečno, da investiranje postane navada. Redno vplačevanje ne odpravi tveganja in ne zagotavlja boljšega izida, ima pa dve resnični prednosti: odstrani sprotno omahovanje in poskrbi, da kupujete ob različnih cenah, tako višjih kot nižjih. Pri tem se izognite skušnjavi, da bi ugibali pravi trenutek za vstop. Doslednost je v praksi pogosto bolj koristna kot natančno predvidevanje, ki ga tako ali tako nihče ne zmore zanesljivo.

Enkrat na leto opravite pregled. Preverite, ali se razporeditev še ujema s ciljem, in jo po potrebi vrnite na izhodiščna razmerja. Letni pregled je namenoma redek: pogosto preverjanje stanja vodi v pretirano trgovanje, to pa praviloma povečuje stroške in spodbuja čustvene odločitve. Načrt postavite premišljeno, nato pa mu pustite, da deluje, in ga le občasno vrnete na pravo pot.

Kaj kažejo raziskave

Raziskave o vedenju vlagateljev opozarjajo na isti vzorec: marsikdo si dolgoročni donos zniža sam, na primer s prepogostim trgovanjem. Barber in Odean (2000) sta pokazala, da so gospodinjstva, ki so največ trgovala, dosegla opazno nižji donos od trga. Zato so preprosta, razpršena razporeditev, samodejna vplačila in redek pregled tako pogosto priporočeni. Višjega donosa ne obljubljajo, zmanjšajo pa število priložnosti, da si škodite sami.

Pogoste napake

• Vlaganje brez varnostne rezerve, kar vas ob prvem nepričakovanem strošku prisili v prodajo naložb ob nepravem času.
• Iskanje donosov na trgu, medtem ko ostaja drag potrošniški dolg neodplačan.
• Začetek z instrumenti namesto s cilji, časom in profilom tveganja, tako da končni portfelj ne ustreza nobeni resnični potrebi.
• Pretirano zapletanje portfelja v prepričanju, da je zapleteno boljše, čeprav preprosto in razpršeno praviloma bolje vzdržite.
• Prepogosto preverjanje in trgovanje, ki povečuje stroške in spodbuja čustvene odločitve.

Pravilo in kontrolni seznam

Pravilo: gradite po vrsti od temeljev navzgor, razporeditev postavite, preden izbirate produkte, nato pa dosledno vplačujte in redko trgujte. Disciplina v procesu vam dolgoročno koristi bolj kot iskanje popolnega trenutka ali popolnega produkta.

• Imam varnostno rezervo za nekaj mesecev osnovnih stroškov.
• Drag potrošniški dolg imam odplačan ali imam zanj jasen načrt.
• Svoje cilje imam poimenovane in poznam njihovo okvirno vrednost.
• Za vsak cilj imam določen časovni okvir.
• Poznam svojo sposobnost in pripravljenost prevzemanja tveganja.
• Imam licenciranega ponudnika, ki ustreza mojim potrebam.
• Imam preprosto in razpršeno razporeditev sredstev.
• Imam instrumente, ki to razporeditev uresničijo.
• Imam nastavljeno samodejno mesečno vplačilo.
• Letni pregled imam vpisan v koledar.

Pri JonatanMars Invest portfelj Smart Beta pregledamo in uravnotežimo četrtletno ali prej, če se deleži bistveno odmaknejo od ciljnih; za samostojnega vlagatelja zadošča pregled enkrat na leto.