Zasebni kapital, tvegani kapital in zasebni dolg

Večina naložb, o katerih smo govorili doslej, se vsak delovni dan vrednoti na borzi. Vidite ceno, vidite, kako se spreminja, in lahko v nekaj sekundah prodate. Zasebni trgi delujejo drugače. Tu denar teče v podjetja in projekte, ki ne kotirajo na borzi, vrednost se ne objavlja vsak dan, in ko enkrat vstopite, ste pogosto vezani za leta. To je svet, ki je dolgo veljal za rezerviran za institucije in zelo premožne posameznike. V zadnjih letih se vrata odpirajo širše, kar je hkrati priložnost in past.

Kaj sploh so zasebni trgi

Zasebni trgi so preprosto naložbe izven borz. Namesto da kupite delnico podjetja, ki kotira, vaš denar prevzame sklad, ki nato kupi celotna podjetja, dele podjetij ali jim posodi denar. Skupna nit je nelikvidnost: vaš kapital je zaklenjen, dokler upravljavec naložbe ne unovči, kar lahko traja pet, sedem ali tudi deset let.

Trije veliki razredi znotraj tega sveta so zasebni kapital, tvegani kapital in zasebni dolg. Vsi trije zbirajo denar od vlagateljev v sklad, ga vlagajo skozi več let in šele kasneje vračajo izkupiček. Razlikujejo se po tem, kaj kupujejo in kako poskušajo zaslužiti.

Zasebni kapital: kupiti, izboljšati, prodati

Zasebni kapital (v angleščini private equity) v jedru pomeni nakup zrelih, delujočih podjetij z namenom, da jih sklad čez nekaj let proda dražje. Sklad lahko kupi celotno podjetje (temu rečemo odkup) ali pa vloži v rast že uspešnega podjetja, ki potrebuje kapital za širitev (rastni kapital).

Vrednost naj bi nastala na tri načine. Prvič, z operativnimi izboljšavami: nova uprava, boljši procesi, vstop na nove trge, opuščanje nedonosnih delov. Drugič, z vzvodom, torej z dolgom. Sklad pogosto kupi podjetje deloma z izposojenim denarjem, podobno kot kupite stanovanje s hipoteko. Če gre vse po sreči, vzvod poveča donos na vloženi lastni kapital. Če gre narobe, deluje v obratno smer in izgube poglobi. Tretjič, z nakupom poceni in prodajo drago, kar je odvisno tudi od razpoloženja na trgu ob izstopu.

Konkreten primer: sklad kupi srednje veliko proizvodno podjetje, del kupnine financira z bančnim posojilom, v štirih letih uredi nabavo in razširi prodajo v tujino, nato podjetje proda večjemu industrijskemu kupcu. Razlika med nakupno in prodajno ceno, zmanjšana za stroške in obresti dolga, je donos sklada. Bistvo, ki ga je vredno razumeti: brez resničnih izboljšav v podjetju je velik del takega donosa zgolj posledica vzvoda in časa, in to ni nujno spretnost.

Tvegani kapital: nekaj zadetkov plača vse zgrešitve

Tvegani kapital (venture capital) vlaga v mlada, pogosto še neprofitabilna podjetja z visokim potencialom rasti, največkrat v tehnologiji. Tu gre za iskanje redkih zmagovalcev.

Donosi tveganega kapitala se ravnajo po tako imenovanem potenčnem zakonu. To pomeni, da večina naložb v skladu ne uspe ali komaj vrne vloženo, donos celotnega sklada pa pogosto prinese ena ali dve izjemno uspešni naložbi. Stopnja propada posameznih podjetij je visoka, kar je za ta razred običajno. Zato dober upravljavec računa na to, da bo redki zmagovalec dovolj velik, da pokrije vse ostalo in še doda.

Posledice za vlagatelja so jasne. Razpršenost znotraj tveganega kapitala je nujna, ker je verjetnost, da posamezna naložba propade, velika. Nelikvidnost je tu še izrazitejša kot pri zasebnem kapitalu, saj mlada podjetja potrebujejo veliko let, da dozorijo do prodaje ali borzne uvrstitve. In razpršenost donosov med skladi je ogromna: razlika med dobrim in slabim upravljavcem tveganega kapitala je veliko večja kot pri delniških skladih.

Zasebni dolg: biti banka namesto lastnik

Pri zasebnem kapitalu in tveganem kapitalu ste lastnik. Pri zasebnem dolgu (private debt) ste posojilodajalec. Namesto da kupite delež podjetja, mu posodite denar in zaslužite na obrestih.

Tudi tu je več oblik. Neposredno posojanje pomeni, da sklad podjetju posodi denar tam, kjer banka morda noče ali ne zmore. Mezzanine je vmesna oblika med dolgom in lastništvom: posojilo z višjimi obrestmi, pogosto z dodatno pravico do dela bodočega dobička, ki se v primeru stečaja poplača za navadnimi posojili. Nepremičninski dolg pa pomeni posojanje za nakup ali gradnjo nepremičnin, zavarovano s temi nepremičninami.

Privlačnost zasebnega dolga je v tem, da prinaša reden dotok obresti in je teoretično manj tvegan kot lastništvo, ker se posojilodajalci v primeru težav poplačajo pred lastniki. A to ni brez tveganja. Če posojilojemalec ne vrne denarja, lahko izgubite del ali vse glavnice, zavarovanje pa ni vedno tako trdno, kot se zdi na papirju. V obdobjih, ko posojanje teče lahkotno in konkurenca med skladi raste, se pogoji za posojilodajalce slabšajo, tveganja pa se kopičijo, ne da bi se pokazala v rednih izplačilih obresti.

Premija za nelikvidnost: teorija proti praksi

Glavni argument za zasebne trge je premija za nelikvidnost. Ideja je preprosta in razumna: ker svojega denarja leta ne morete dvigniti, naj bi vas trg za to nevšečnost nagradil z višjim pričakovanim donosom kot pri primerljivih likvidnih naložbah. V teoriji drži.

V praksi je slika bolj zapletena. Del razlik v donosih je posledica vzvoda, izbire panog ali preprosto srečnega obdobja. Premija ni zajamčena in ni enaka za vse. Povprečen sklad jo lahko v celoti poje skozi provizije, medtem ko jo najboljši upravljavci res ustvarijo. Težava je, da povprečnega vlagatelja običajno ne spustijo v najboljše sklade. Nelikvidnost je torej resnično tveganje, ki ga nosite zagotovo, premija zanj pa je upanje, ne obljuba.

Kaj kažejo dokazi

Raziskave o povprečnih donosih zasebnih trgov so manj enotne, kot nakazuje oglaševanje. Kaplan in Schoar (2005) sta ugotovila, da so povprečni skladi zasebnega kapitala po odštetju provizij dosegli približno donos ameriškega borznega indeksa S&P 500. Harris, Jenkinson in Kaplan (2014) pa so na novejših podatkih za odkupne sklade (angl. buyout) našli donose, ki so borzne presegali. Kaplan in Schoar sta pokazala tudi, da so razlike med skladi velike in da so uspešnejši upravljavci v obdobju, ki sta ga preučevala, dobre rezultate pogosto ponovili v naslednjih skladih. Izbira sklada je zato tu zelo pomembna.

Dostop, provizije in videz mirnosti

Tri stvari naredijo te naložbe zahtevnejše, kot se zdijo na prvi pogled.

Prva je dostop. Najboljši skladi so prezasedeni z denarjem velikih institucij in se malim vlagateljem pogosto sploh ne odprejo. Kadar sklad išče denar malih vlagateljev, se je vredno vprašati, zakaj ga ni zbral pri institucijah. Dostopnost in kakovost zato nista vedno v isti smeri. V EU so mnogi zasebni skladi dostopni le profesionalnim vlagateljem. Izjema so evropski dolgoročni investicijski skladi (ELTIF). Prenovljena uredba ELTIF (Uredba (EU) 2023/606), ki se uporablja od 10. januarja 2024, je za male vlagatelje odpravila prejšnji najnižji vložek 10.000 €. Tak sklad vam ponudnik lahko proda šele, ko preveri, ali ustreza vašemu znanju, finančnemu položaju in ciljem, zanj pa veljajo posebna pravila in tveganja.

Druga so provizije, in te so tu visoke. Tipična struktura vključuje letno upravljavsko provizijo na vložena sredstva ter provizijo na uspešnost, pri kateri upravljavec zadrži del ustvarjenega dobička, čemur rečemo carried interest. Tej strukturi pogosto rečejo pravilo dve in dvajset, kar pomeni približno dvoodstotno letno upravljavsko provizijo in dvajsetodstotni delež od dobička, čeprav se v praksi razlikuje. Visoke provizije so neposreden odbitek od vašega donosa in so eden glavnih razlogov, da povprečen vlagatelj pogosto odnese manj, kot kažejo bruto številke.

Tretja je glajenje vrednotenj. Ker se zasebne naložbe vrednotijo le občasno in pogosto po oceni samega upravljavca, so videti mirnejše, kot v resnici so. Krivulja vrednosti je gladka, brez dnevnih pretresov, kar pri marsikom ustvari napačen občutek varnosti. Pravo tveganje je še vedno tam, le da ga ne vidite na zaslonu.

Pogoste napake

• Misliti, da je gladka krivulja vrednosti dokaz nizkega tveganja. Mirnost je posledica redkega vrednotenja.
• Verjeti, da je premija za nelikvidnost zajamčena. Nelikvidnost nosite zagotovo, nagrado zanjo pa le morda.
• Spregledati provizije. Visoka upravljavska provizija in delež na dobiček lahko pojesta večino presežnega donosa.
• Predpostavljati, da je vsak sklad enako dober. Razlika med najboljšimi in povprečnimi je tu veliko večja kot na borzi, dostop do najboljših pa omejen.
• Vstopiti z denarjem, ki ga boste morda potrebovali. Predčasen izhod je pogosto nemogoč ali drag.

Pravilo in kontrolni seznam

Zasebni trgi so dodatek za tiste z dolgim obzorjem, presežno likvidnostjo in razumevanjem provizij, nikoli pa nadomestilo za dobro razpršeno javno jedro portfelja. Preden razmislite o vstopu, si pošteno odgovorite:

• Imam stabilno finančno jedro in dovolj likvidnih sredstev za vsaj nekaj let življenja brez teh naložb?
• Razumem, da bo denar več let vezan?
• Poznam celotno strukturo provizij in vem, koliko mi odščipnejo od donosa?
• Imam dejanski dostop do kakovostnega sklada, ne le do tistega, kar mi nekdo aktivno prodaja?
• Zmorem popolno izgubo te posamezne naložbe brez ogrožanja svojih ciljev?

Če na katerokoli vprašanje ne morete pošteno odgovoriti z da, zasebni trgi verjetno niso za vas, in to je popolnoma v redu.

Komu da in komu ne

Te naložbe so smiselne predvsem za vlagatelje z velikim premoženjem, dolgim časovnim obzorjem in sposobnostjo prenesti nelikvidnost in izgube na delu portfelja. Za večino ljudi, ki šele gradijo finančno varnost, niso primerne zaradi narave tveganja, provizij in dostopa. Razpršeno, poceni in likvidno jedro v javnih trgih za večino opravi večino dela. Pri JonatanMars Invest portfelje sestavljamo iz skladov ETF, ki kotirajo na borzi, pri strategiji Alpha pa tudi iz posameznih delnic; zlata, surovin, zasebnih naložb in strukturiranih produktov v portfelje strank ne vključujemo, alternativni del pa je v praksi denar ali skladi denarnega trga. Kaj je primerno za vas osebno, je vprašanje za posvet, ne za splošen vodnik.