Razpršitev

Star pregovor pravi, naj jajc ne nosimo v eni košari. V vlaganju je to ena redkih modrosti, ki jo potrjuje tudi resna teorija. A pregovor zamolči pomemben del: koliko košar zares potrebujemo, kaj se zgodi, če so vse košare iz iste delavnice, in zakaj nas več košar v nekem trenutku neha varovati. Razpršitev je verjetno najbolj zlorabljena beseda v svetu naložb. Vsi jo priporočajo, marsikdo misli, da jo ima, in presenetljivo malo ljudi natančno ve, pred čim jih sploh varuje. V tem poglavju razčistimo prav to.

Kaj razpršitev dejansko naredi

Tveganje pri vlaganju lahko razdelimo na dva dela. Prvi je idiosinkratsko tveganje, torej tveganje, ki je vezano na posamezno podjetje ali posamezno naložbo. Tovarna zgori, direktor naredi neumnost, nov tekmec prevzame trg, sodišče dosodi visoko odškodnino. To so dogodki, ki zadenejo eno podjetje in nimajo veliko opraviti s preostalim gospodarstvom. Drugi del je sistematično ali tržno tveganje. To je tveganje, ki ga delijo vse naložbe iste vrste hkrati: recesija, dvig obrestnih mer, vojna, splošna panika na trgih.

Razpršitev odpravlja prvi del in pusti drugega. Ko imamo namesto enega podjetja v portfelju dvesto podjetij, en sam slab dogodek pri enem od njih komaj kaj premakne. Slaba in dobra presenečenja se med seboj izravnajo. Sistematičnega tveganja pa razpršitev ne odpravi, ker ko pade celoten trg, padejo vsa podjetja hkrati in povprečje ne pomaga. Zato je pošteno reči, da razpršitev zniža tisti del tveganja, za katerega trg vlagatelja niti ne nagrajuje, tržno tveganje pa ostane, ker je prav ono cena, ki jo plačamo za pričakovani donos.

Zato razpršitev pogosto imenujejo edino brezplačno kosilo v financah. Z njo namreč znižamo nihanje portfelja, ne da bi se morali odpovedati pričakovanemu donosu. Vse drugo v vlaganju je razmerje med tveganjem in donosom, tu pa enkrat nekaj dobimo brez neposrednega plačila.

Razpršitev med naložbenimi razredi

Prva raven razpršitve je med razredi naložb: delnice, obveznice, denarni trg, morda nepremičnine ali drugi razredi. Ti se obnašajo različno v različnih obdobjih. Ko gospodarstvo cveti, delnice pogosto rastejo. Ko se trgi prestrašijo, kakovostne obveznice ponavadi delujejo kot blažilec. Pomembno je, da se ne gibljejo popolnoma usklajeno, kajti prav nepopolna povezanost je tisto, kar zmanjša skupno nihanje portfelja.

Tu velja eno opozorilo, ki ga je marsikdo spoznal v težkih letih: povezanost med razredi ni stalna. V običajnih časih se delnice in obveznice gibljejo dokaj neodvisno, v nekaterih kriznih obdobjih pa lahko padejo skupaj. Razpršitev med razredi torej pomaga, a ne deluje v vsaki situaciji enako dobro.

Razpršitev med geografijami

Mnogi vlagatelji nevede vložijo veliko večino denarja v domače podjetje in domači trg. Pojav se imenuje domača pristranskost. Razlogov je več: domača podjetja poznamo, novice o njih razumemo, valuta je domača in vse skupaj se zdi varneje. A občutek poznavanja ni isto kot varnost. Slovenija je v svetovnem merilu majhno gospodarstvo, in če bi vlagatelj večino naložb vezal nanj, bi svojo usodo tesno povezal z eno samo majhno regijo in nekaj sektorji.

Globalna razpršitev to tveganje porazdeli po vsem svetu. Ko enemu gospodarstvu ne gre, drugemu morda gre bolje. Pomembno je razumeti, da geografska razpršitev pomeni tudi razpršitev po panogah, valutah in gospodarskih ciklih, ki se ne ujemajo povsem. Kot evropski vlagatelj imate dostop do širokih svetovnih skladov enako preprosto kot do domačih, zato je domača pristranskost danes bolj navada kot nuja.

Slovenski vlagatelj je tej pasti še posebej izpostavljen, ker je domači trg majhen in čustveno blizu. Prav zato je geografska razpršitev za nas pomembnejša kot za vlagatelja iz velikega gospodarstva.

Razpršitev med valutami

Z geografijo je tesno povezano valutno tveganje. Vlagatelj v evrskem območju, ki kupi širok svetovni sklad, ima velik del premoženja vezan na ameriški dolar in druge valute, čeprav svoje življenjske stroške plačuje v evrih. Če dolar proti evru oslabi, to zniža evrsko vrednost naložbe, tudi če osnovne delnice mirujejo, in obratno.

Po eni strani je nekaj valutne razpršitve koristno, saj nismo odvisni le od ene valute. Po drugi strani valutna nihanja dodajo lasten vir negotovosti. Za delniški del portfelja, ki je dolgoročen, večina vlagateljev valutnega nihanja ne varuje posebej, ker varovanje stane, njegov dolgoročni učinek na donos delnic pa je manj jasen kot pri obveznicah (več v poglavju o valutah). Pri obveznicah in pri denarju, ki ga bomo potrebovali kmalu, je ujemanje z domačo valuto pomembnejše. Kako naj se odločite v svojem primeru, je odvisno od vašega časovnega obzorja in tega, v kateri valuti boste denar porabljali, zato je to dobra tema za posvet.

Razpršitev med faktorji

Globlja raven razpršitve poteka znotraj delnic, po tako imenovanih faktorjih. Faktor je merljiva lastnost podjetij, ki je v zgodovini pojasnjevala razlike v donosih in tveganju. Najpogosteje omenjeni so vrednost (podjetja, ki so glede na temeljne kazalnike poceni), kakovost (podjetja s stabilnim poslovanjem in zdravimi bilancami), momentum (podjetja, ki so se v zadnjem času dobro odrezala), velikost (manjša podjetja proti velikim) in nizka nihajnost (podjetja, katerih cene manj nihajo).

Bistvo je, da se ti faktorji ne obnašajo enako ob istem času. Obdobja, ko je v ospredju vrednost, se izmenjujejo z obdobji, ko vodi rast ali momentum. Vlagatelj, ki ima izpostavljenost več faktorjem hkrati, manj trpi zaradi tega, da je en sam slog več let neugoden. Faktorska razpršitev je torej še ena raven, na kateri se posamezni neugodni izidi med seboj nekoliko izravnajo.

Kaj kažejo raziskave

Akademske raziskave že desetletja proučujejo te faktorje, med prvimi Fama in French (1993), in obstaja obsežna literatura, ki nekatere med njimi povezuje z višjimi povprečnimi donosi v daljših obdobjih, vendar ob dodatnem tveganju in obdobjih izrazitega zaostajanja. Pomembno je razumeti dvoje. Prvič, ti vzorci so povprečja čez dolga obdobja in se ne pojavijo vsako leto. Drugič, pretekli vzorci ne zagotavljajo prihodnjih izidov. McLean in Pontiff (2016) sta pokazala, da so bili donosi objavljenih vzorcev po objavi raziskav v povprečju izrazito nižji, zato so lahko nekatere premije manjše, kot so bile v preteklosti.

Razpršitev skozi čas

Razpršiti je mogoče tudi vstop na trg. Vlagatelj z večjo vsoto se znajde pred vprašanjem, ali vse vložiti naenkrat ali postopno v več obrokih. Enkratni vložek da denarju največ časa na trgu, zato je v preteklih analizah v povprečju prinesel več kot postopno vlaganje. Vanguard (2012) je na podatkih za ZDA, Veliko Britanijo in Avstralijo ugotovil, da je enkratni vložek postopno vlaganje prehitel v večini preučenih obdobij. Postopno vlaganje v enakih obrokih pa zniža tveganje, da vložimo vse tik pred padcem, in mnogim olajša psihološko breme odločitve.

Tu ni univerzalno pravilnega odgovora. Tehtate pričakovano korist proti tveganju, da vas padec takoj po vložku spravi v paniko. Za nekoga, ki bi ga takojšen padec po enkratnem vložku spravil v paniko in prodajo, je postopen vstop lahko boljša izbira, čeprav v povprečju nekaj stane. Za redno mesečno varčevanje pa se vprašanje sploh ne postavlja, saj že po naravi vlagate postopno skozi čas.

Prevelika in lažna razpršitev

Razpršitev ima dve pasti, ki ju je vredno poznati. Prva je prevelika razpršitev. Po določeni točki vsaka nova naložba komaj kaj zniža tveganje, doda pa zmedo. Portfelj s tridesetimi skladi ni nujno varnejši od portfelja s tremi dobro izbranimi, je pa zagotovo težje razumljiv, dražji za vzdrževanje in bolj nagnjen k temu, da vlagatelj izgubi pregled nad tem, kaj sploh ima. Občutek varnosti raste, dejanska varnost pa ne.

Druga, bolj zahrbtna past je lažna razpršitev. Vlagatelj kupi pet različnih skladov in misli, da je razpršen, v resnici pa vseh pet drži pretežno iste velike ameriške tehnološke velikane. Na papirju pet imen, pod pokrovom pa močno prekrivanje. Takrat razpršitev obstaja le na seznamu. Ujamemo jo le tako, da pogledamo, kaj skladi v resnici držijo. Ponudba med skladi se razlikuje, zato je pri izbiri konkretnih instrumentov vredno preveriti tudi, po katerih pravilih sklad posluje.

Pogoste napake

Zamenjava števila naložb za razpršitev. Deset skladov, ki držijo iste delnice, ne da nič več razpršitve kot eden.
Domača pristranskost: pretežno domače in regijske naložbe, ker se zdijo bolj znane in zato varnejše.
Prevelika razpršitev do točke, ko postane portfelj nepregleden, dražji in ga vlagatelj ne razume več.
Prepričanje, da razpršitev varuje pred vsem. Pred padcem celotnega trga ne varuje, ker takrat pade vse hkrati.
Spreminjanje razpršitve sredi krize. Razpršenost postavite vnaprej in je ne opuščajte ravno takrat, ko se zdi neudobna.

Pravilo in kontrolni seznam

Pravilo se glasi: razpršujte toliko, da odpravite tveganje posamezne naložbe, in nič bolj, nato pa preverite, ali je razpršitev resnična ali le navidezna. Cilj je manj nepotrebnega tveganja.

Imam naložbe v več naložbenih razredih, ne le več naložb v istem razredu.
Vem, kolikšen del denarja je vezan na en majhen domači trg.
Vem, kaj moji skladi dejansko držijo, in se ne prekrivajo močno med sabo.
Vem, ali z dodajanjem novih naložb še kaj pridobim ali le dodajam zmedo.
Imam načrt za vstop na trg: enkratni vložek ali postopno vlaganje.

Pri JonatanMars Invest razpršitev v strategiji Smart Beta pomeni sklade ETF velikih ponudnikov, šest faktorjev in obvezniški del iz več vrst obveznic.