ETF-ji in skladi

Večina ljudi ne potrebuje, da bi sami sestavljali portfelj iz desetin posameznih delnic. Veliko ceneje in preprosteje je kupiti en sam vrednostni papir, ki v ozadju drži stotine ali tisoče naložb. To omogočajo skladi. Pri izbiri sklada pa šteje več kot oglaševana provizija.

Kaj je sklad

Sklad je preprosto zbiranje denarja mnogih vlagateljev na enem mestu. Vsak vplača svoj delež, upravljavec pa s skupnim premoženjem kupi košarico naložb, na primer delnice, obveznice ali kombinacijo obojega. V zameno dobite enote ali deleže sklada, ki predstavljajo vaš sorazmerni del te košarice.

Glavna prednost je razpršenost po nizki ceni. S petsto evri se kot posameznik težko smiselno razpršite med stotine podjetij, prek sklada pa to dosežete z enim samim nakupom. Druga prednost je, da večino administrativnega dela, sledenje indeksu, nakupe in prodaje, poravnave, prevzame upravljavec.

Vzajemni skladi proti ETF-jem

V grobem obstajata dve obliki. Vzajemni sklad kupite in prodate enkrat na dan, po vrednosti, ki se izračuna po zaprtju trga (vrednost enote premoženja, VEP). Posel sklenete neposredno z družbo za upravljanje ali prek banke, pogosto z vstopnimi ali izstopnimi provizijami.

ETF (kratica za exchange traded fund, torej sklad, s katerim se trguje na borzi) pa kotira na borzi kot navadna delnica. Kupite in prodate ga lahko kadar koli med trgovalnim dnevom, po sprotni ceni, prek istega trgovalnega računa kot delnice. ETF-ji so v povprečju cenejši, bolj likvidni in bolj pregledni, saj večina dnevno objavlja, kaj točno drži. Vzajemni skladi so še vedno razširjeni, zlasti kot aktivno upravljani izdelki, in jih pogosto srečate v bančni ponudbi.

Za večino dolgoročnih vlagateljev štejeta predvsem strošek in preglednost. Možnost trgovanja med dnevom je priročna, a pogosto trgovanje navadno škodi donosu.

UCITS: evropski standard

Pri evropskih skladih boste pogosto videli oznako UCITS. To je evropski regulativni okvir, ki skladu predpisuje pravila o razpršenosti, likvidnosti, ločenem hranjenju premoženja in obveznem razkritju. Za vlagatelja to pomeni dosledno raven zaščite in primerljive dokumente, na primer dokument s ključnimi informacijami (KID), ki ga morate prejeti pred nakupom.

Evropski vlagatelji zato pogosto namerno izbirajo prav sklade UCITS. Niso brez tveganja, regulacija ne odpravi nihanja trgov, dajejo pa jasen okvir glede tega, kaj sklad sme in česa ne, ter olajšajo primerjavo med ponudniki. Okvir UCITS in dokument s ključnimi informacijami (KID) omogočata pošteno primerjavo med ponudniki ne glede na državo, v kateri je sklad registriran. Ameriških ETF-jev mali vlagatelj v EU praviloma ne more kupiti, ker ameriški izdajatelji zanje ne pripravijo dokumenta s ključnimi informacijami (KID), ki ga uredba PRIIPs zahteva pred prodajo malemu vlagatelju.

Akumulacijski proti distribucijskim razredom

Isti sklad pogosto obstaja v dveh različicah. Distribucijski razred dividende in obresti redno izplačuje na vaš račun. Akumulacijski razred jih samodejno znova naloži v sklad, tako da raste vrednost enote, denarnega toka pa ne prejmete.

Razlika je pomembna iz dveh razlogov. Prvič, denarni tok: če pričakujete redni dohodek iz portfelja, vam distribucijski razred to daje, akumulacijski pa ne. Drugič, davek: način obdavčitve izplačanih dividend in dobička ob prodaji se lahko razlikuje, kar dolgoročno vpliva na neto rezultat. Konkretna davčna obravnava je odvisna od vaše osebne situacije in veljavnih predpisov, podrobnosti pa obravnava poglavje o davkih.

Fizična proti sintetični replikaciji

Sklad lahko sledi svojemu indeksu na dva načina. Pri fizični replikaciji dejansko kupi vrednostne papirje iz indeksa, bodisi vse bodisi reprezentativni vzorec. Pri sintetični replikaciji pa donos indeksa zagotovi prek pogodbe (zamenjave) z banko nasprotno stranko, namesto da bi sam držal vse naložbe.

Fizična replikacija je preprostejša za razumevanje in nima tveganja nasprotne stranke iz takšne pogodbe. Sintetična zna v nekaterih primerih natančneje slediti indeksu ali doseči trge, ki so težko dostopni, prinaša pa tveganje, da pogodbena nasprotna stranka ne izpolni obveznosti. To tveganje je v okviru UCITS omejeno, a ni nič. Za večino vlagateljev so fizično replicirani skladi privzeta, lažje razumljiva izbira.

Razlika in napaka sledenja

Tu je podatek, ki je pogosto pomembnejši od oglaševane provizije. Razlika sledenja pove, koliko je dejanski donos sklada zaostal za indeksom v nekem obdobju. Napaka sledenja pa meri, kako stanovitno (ne)sledi indeksu iz leta v leto.

Oglaševani strošek (TER, torej skupni delež stroškov) je le del slike. Na končni zaostanek za indeksom vplivajo še stroški trgovanja, davčni odtegljaj na dividende, posojanje vrednostnih papirjev (ki lahko zaostanek celo zmanjša) in učinkovitost upravljanja. Dva sklada z enakim oglaševanim TER lahko zato v praksi dasta opazno različen rezultat. Ko izbirate med sicer primerljivima skladoma, poglejte njuno dejansko razliko sledenja v zadnjih letih.

Domicil sklada

Domicil je država, kjer je sklad pravno registriran. V Evropi sta daleč najpogostejša Irska in Luksemburg. Domicil vpliva na davčni odtegljaj, torej na davek, ki ga tuja država odtegne od dividend, preden pridejo do sklada. Sklad z irskim domicilom, ki fizično drži ameriške delnice, na podlagi davčne pogodbe med ZDA in Irsko plača 15 % odtegljaja na ameriške dividende namesto 30 %. Ta razlika zmanjša zaostanek za indeksom, v oglaševanem TER pa je ne vidite.

Valuta sklada proti valuti naložb

Pogosta zmota je, da ETF, ki kotira v evrih, ni izpostavljen tujim valutam. To ni res. Valuta, v kateri sklad kotira ali se obračunava, je le obleka. Pod njo so naložbe v svojih lastnih valutah.

Globalni delniški ETF, ki ga kupite v evrih, ima še vedno veliko izpostavljenost ameriškemu dolarju, japonskemu jenu in drugim valutam, ker so taka tudi podjetja v indeksu. Če se ameriški dolar okrepi ali oslabi proti evru, to vpliva na vrednost vaše naložbe, ne glede na to, da ste plačali v evrih. Valuta kotacije torej ne pove ničesar o vaši dejanski valutni izpostavljenosti.

Varovani proti nevarovanim razredom

Prav zato nekateri skladi ponujajo valutno varovani razred (pogosto označen kot hedged). Ta z izvedenimi posli skuša odstraniti nihanje med valuto naložb in vašo domačo valuto, da na donos vpliva predvsem gibanje trga, tečaj pa čim manj.

Varovanje ima ceno in svoje meje. Ni zastonj, znižuje pričakovani donos za stroške varovanja, in ni popolno. Za dolgoročni globalni delniški portfelj se mnogi vlagatelji valutni izpostavljenosti namenoma ne izognejo, saj se ta čez dolga obdobja deloma uravnoteži in varovanje ne odtehta stroškov. Za obvezniški del portfelja, kjer so nihanja manjša, je varovanje v domačo valuto pogosteje smiselno. Splošnega pravila ni, odvisno je od namena naložbe in časovnega okvira.

Kako izbrati ETF

Ko zožite izbiro, gre skozi nekaj jasnih korakov. Najprej indeks: kaj sklad sploh sledi in ali to ustreza vaši nameri (širok globalni trg je nekaj povsem drugega kot ozka panoga). Nato strošek: poleg oglaševanega TER tudi dejanska razlika sledenja. Pomembni so še velikost sklada in likvidnost (zelo majhni skladi se lahko zaprejo, večji imajo navadno nižje stroške trgovanja in tesnejši razpon med nakupno in prodajno ceno), domicil, način replikacije, predvidena davčna posledica za vašo situacijo ter valuta in vprašanje varovanja. Šele ko se vse to ujema, je ETF res primeren za vaš namen. Da je bil prvi na seznamu ali da se o njem največ govori, ni razlog za nakup.

Nevarnost tematskih ETF

Posebno previdnost zaslužijo tematski ETF-ji, torej skladi, ki obljubljajo izpostavljenost neki vroči zgodbi, na primer umetni inteligenci, čisti energiji ali robotiki. Težava ni v temi sami, ampak v vzorcu. Taki skladi pogosto nastanejo šele, ko je tema že priljubljena in cene visoke, imajo višje stroške, ožjo razpršenost in višja nihanja. Vlagatelji jih zato radi kupijo blizu vrha navdušenja in prodajo v razočaranju. Niso prepovedani in niso nujno slabi, a sodijo kvečjemu v majhen, premišljen del portfelja.

Aktivni skladi

Pri aktivnem skladu upravljavec skuša s svojimi odločitvami premagati trg, namesto da bi mu zgolj sledil. Za to zaračuna višjo provizijo. Vprašanje je, ali ta dodatni strošek poplača z boljšim donosom. Aktivni pristop je morda smiseln na ozkih, slabo raziskanih trgih, kjer je informacijska prednost še mogoča, ali kadar vlagatelj zavestno išče točno določen slog upravljanja. Na velikih, dobro pokritih trgih pa aktivni sklad višji strošek dolgoročno težko upraviči.

Kaj kažejo raziskave

Najbolj znana primerjava na tem področju je raziskava SPIVA, ki dolgoročno meri uspešnost aktivnih skladov proti njihovim primerjalnim indeksom. Njena sporočila so iz leta v leto podobna: na daljša obdobja velika večina aktivnih delniških skladov v mnogih kategorijah zaostane za svojim indeksom, predvsem zaradi stroškov in težav z dosledno izbiro pravih naložb. Uspeh je mogoč, a ti podatki so močan razlog za skromnost pri pričakovanjih in za to, da strošek jemljete resno.

Pogoste napake

Izbira sklada samo po najnižjem oglaševanem TER, brez pogleda na dejansko razliko sledenja, davčni odtegljaj in domicil.
Prepričanje, da ETF v evrih nima valutne izpostavljenosti, in spregled, da gibanje dolarja še vedno vpliva na donos.
Lovljenje tematskih ETF-jev po tem, ko je tema že na naslovnicah, in prodaja ob prvem razočaranju.
Nakup dragega aktivnega sklada brez jasnega razloga, zakaj bi prav ta dolgoročno premagal poceni indeks.
Mešanje akumulacijskega in distribucijskega razreda brez premisleka o tem, ali sploh potrebujete denarni tok in kakšna je davčna posledica.

Pravilo in kontrolni seznam

Kaj boste na koncu zares dobili, poleg imena in provizije določa še več drugih lastnosti sklada. Preden kupite, preverite:

Kateremu indeksu sklad sledi in ali ustreza vaši nameri.
Dejansko razliko sledenja v zadnjih letih poleg oglaševanega TER.
Velikost in likvidnost sklada.
Domicil (pogosto Irska ali Luksemburg) in njegov vpliv na davčni odtegljaj.
Fizično ali sintetično replikacijo.
Akumulacijski ali distribucijski razred in davčno posledico za vašo situacijo.
Valuto kotacije proti dejanski valutni izpostavljenosti in vprašanje varovanja.

Pri JonatanMars Invest portfelj Smart Beta sestavljamo iz ETF-jev največjih ponudnikov, večinoma akumulacijskih. Skladi ETF v portfelju imajo svoje stroške, v povprečju manj kot 0,20 % na leto (posamezni skladi od 0,05 % do 0,45 %); sklad jih odšteje od svoje vrednosti in niso naš prihodek. Stroške trgovanja krijemo mi.