Družine in medgeneracijsko premoženje

V družini denar pomeni več kot znesek na računu: navado, ki jo otroci posnemajo, dogovor med partnerjema, ki imata pogosto čisto različen občutek za tveganje, in dediščino, ki lahko družino poveže ali razdvoji. Sporu o premoženju se je lažje izogniti, če se družina o njem pogovori vnaprej.

Otroci in denar: učenje, ki se začne zelo zgodaj

Otroci se o denarju učijo iz tega, kar vidijo doma. Že majhen otrok opazi, ali se starša o nakupih pogovarjata mirno ali z napetostjo. Finančna vzgoja je zato vrsta majhnih, starosti primernih korakov.

Pri predšolskem otroku gre za osnove: denar je omejen, zanj se nekaj zamenja, vsega ni mogoče imeti hkrati. Pri otroku v prvih razredih šole je smiselna redna, majhna žepnina, s katero sam odloča in tudi dela napake. Napaka pri petih evrih je poceni lekcija. V najstniških letih se pogovor premakne k zaslužku, varčevanju za večji cilj in prvemu razumevanju, kako denar lahko sčasoma raste, če ga ne porabimo takoj. Tu je dovolj reči, da naložbe dolgoročno lahko prinesejo donos, vendar tudi nihajo in da gotovosti ni.

Kaj kažejo raziskave

Raziskave o finančni pismenosti kažejo, da navade z denarjem nastanejo zgodaj in da imajo pri tem starši veliko vlogo. Whitebread in Bingham (2013) z Univerze v Cambridgeu sta ugotovila, da se temelji poznejšega ravnanja z denarjem, kot sta samonadzor in razumevanje preprostih pravil, oblikujejo že v zgodnjem otroštvu. Shim in soavtorji (2010) so pri študentih prvega letnika ugotovili, da so starši na njihovo finančno učenje, odnos do denarja in ravnanje vplivali močneje kot delovne izkušnje in šolski pouk o financah skupaj.

Pustite torej otroku odločati pri majhnih zneskih, ne rešujte vsake njegove napake in o denarju govorite brez sramu ali drame.

Varčevanje za otroke: izobrazba, prvo stanovanje, dolgi rok

Ko otroku odpiramo varčevalni ali naložbeni račun, najprej določimo namen in čas. Za izobrazbo čez petnajst let je naložbeno obdobje dolgo, kar pomeni, da lahko prenese več nihanja in zato več naložb v lastniške vrednostne papirje. Za cilj čez tri leta, denimo opremo sobe, pa je smiseln previdnejši, bolj likviden pristop.

Velika prednost je čas. Otrok ima pred seboj morda dvajset let, kar je ravno tisto, kar pri naložbah najbolj šteje, saj se donosi lahko obrestujejo na že prislužene donose. Dolgo obdobje razumno pričakovanje obrača v vašo korist in daje čas, da se vmesni padci zgladijo.

Pri računu, ki ga odprete za otroka, preverite, kdo je zakoniti zastopnik in kako se sredstva prenesejo ob polnoletnosti. Praviloma jih upravljajo starši kot zakoniti zastopniki, sredstva pa preidejo na otroka ob polnoletnosti. Za razpolaganje z otrokovim premoženjem, ki presega redno upravljanje, starši potrebujejo soglasje pristojnega organa.

V Sloveniji do razpršenih skladov z nizkimi stroški najpogosteje dostopate prek skladov UCITS, pri katerih pred vplačilom dobite dokument s ključnimi informacijami (KID). Tudi če sklad kotira v evrih, so njegove naložbe zunaj evrskega območja izpostavljene tujim valutam, zato na vrednost vpliva tudi tečaj. Pri tem velja paziti na domačo pristranskost, torej nagnjenje, da bi vse naložili le v domače ali znane vrednostne papirje.

Primer: starša mesečno odložita skromen znesek v razpršen sklad z nizkimi stroški, namenjen otrokovi izobrazbi. Vsakdanjih nihanj ne spremljata in ostajata pri načrtu. Tudi če vrednost vmes pade, ju to ne vrže iz tira, saj je cilj daleč. Koliko na koncu nastane, ni mogoče napovedati, lahko je manj od vloženega, lahko več, a vztrajnost in razpršenost sta na strani potrpežljivega varčevalca.

Cilje ločite po času: kratkoročne hranite previdneje, dolgoročne pa lahko bolj naložbeno. Vse skupaj zapišite, da bo jasno, čemu denar služi.

Partnerja z različnim odnosom do tveganja

Skoraj v vsakem paru je en bolj previden in drug bolj pogumen. Taka razlika je običajna. Težava nastane le, kadar o tem ne govorita in vsak na skrivaj vleče na svojo stran.

Dober pristop je skupni pogovor o treh stvareh: kaj sta glavna cilja, koliko nihanja zares preneseta takrat, ko vrednost res pade, in kdo skrbi za kateri del. Pogosto se izkaže, da je rešitev nekje vmes: del premoženja v rezervi, ki pomiri previdnejšega, del v dolgoročnih naložbah, ki ustreza pogumnejšemu. Tako nobeden ne živi proti svoji naravi.

Primer: eden bi vse v delnice, druga bi vse na varčevalni račun. Namesto da zmaga eden, postavita rezervo za od tri do šest mesecev stroškov (to pomiri previdno stran), preostanek pa dolgoročno in razpršeno naložita (to zadovolji pogumno stran). Odločitev je skupna in zapisana, zato kasneje ni očitkov.

Iščite okvir, ki ga oba razumeta in podpišeta. Skupna odločitev mnogo bolje prenese slab borzni mesec kot odločitev, ki jo je eden vsilil drugemu.

Dediščinsko načrtovanje: oporoka, darila, davek, pogovor

Dediščina je čustveno občutljiva tema, zato jo ljudje radi odlagajo. Nejasnost po smrti bližnjega pa družino hitro razdvoji. Urejeno dediščinsko načrtovanje je dejanje skrbi za tiste, ki ostanejo.

Dediščinsko načrtovanje ima nekaj stebrov. Oporoka, ki jasno pove, kaj naj se zgodi s premoženjem, in jo je smiselno urediti tako, da je pravno veljavna, pri čemer pomaga notar. V Sloveniji je oporoka lahko lastnoročna, sestavljena pred dvema pričama, sodna ali notarska. Po Zakonu o dedovanju imajo potomci, posvojenci, starši in zakonec pravico do nujnega deleža, ki jim ga z oporoko praviloma ne morete odvzeti; pod določenimi pogoji to velja tudi za dede, babice, brate in sestre. Nujni delež potomcev in zakonca je polovica, drugih nujnih dedičev pa tretjina deleža, ki bi jim pripadal po zakonu. Premislek o darilih še za življenja, ki so lahko smiselna, a jih je treba dobro pretehtati, da ne ogrozite lastne varnosti. In razumevanje davčnih posledic: po Zakonu o davku na dediščine in darila so dediči prvega dednega reda, torej otroci in drugi potomci ter zakonec ali zunajzakonski partner, davka na dediščine oproščeni, podrobnosti pa obravnava poglavje o davkih.

Pogosto se pozabi na pogovor. Ko starši otrokom za časa življenja na kratko povedo, kako so stvari urejene in zakaj, se kasnejšim presenečenjem in zameram večinoma izognejo. Ni treba razkriti vsake številke, dovolj je jasen okvir.

Primer: starša otrokom mirno povesta, da imata urejeno oporoko, kje so dokumenti in kakšna je njuna logika. Tak pogovor traja pol ure in družini kasneje lahko prihrani spor.

Zapišite oporoko, hranite dokumente na znanem mestu in se vsaj enkrat pošteno pogovorite. Za konkreten zapis se posvetujte z notarjem ali pravnikom in po potrebi z davčnim svetovalcem.

Družinska naložbena politika pri večjem premoženju

Kadar je družinsko premoženje večje ali ga upravlja več članov, se splača zapisati preprosto družinsko naložbeno politiko. To je kratek dokument, ki pove, kakšni so cilji, kolikšno tveganje je sprejemljivo, kako je premoženje razdeljeno in kdo odloča o čem. Namenjen je temu, da se družina ne prepira o vsaki odločitvi sproti.

Tak dokument odvzame jezo iz čustvenih trenutkov, ker pravila nastanejo v mirnem času, preden pride padec trga ali smrt bližnjega. Hkrati olajša prenos znanja na mlajšo generacijo, ki naenkrat ne podeduje le denarja, ampak tudi način razmišljanja o njem.

Če premoženje preseže točko, kjer odločitve zadevajo več ljudi, na dveh straneh zapišite cilje, mejo tveganja in postopek odločanja. To je daleč ceneje od družinskega spora.

Izogibanje družinskim sporom: preglednost in dokumentacija

Družinski spori okrog denarja pogosto nastanejo zaradi občutka krivice, presenečenja in domnev, da je nekdo dobil več. Zdravilo je dolgočasno, a učinkovito: preglednost in zapis.

Kar je zapisano, je težje napačno razumeti. Kar je vnaprej pojasnjeno, je težje doživeti kot izdajo. Zato vodite evidenco večjih daril, hranite oporoko na znanem mestu in se družini ne izogibajte pogovoru o načelih, tudi če podrobnosti ostanejo zasebne.

Redno, na primer enkrat letno, preverite, ali so dokumenti še aktualni, in posodobite, kar se je v življenju spremenilo (poroka, rojstvo, ločitev, nova nepremičnina).

Pogoste napake

• Odlašanje z oporoko in dediščinskim načrtovanjem, dokler ni prepozno za miren pogovor.
• Da starša otrokom o denarju nikoli ne govorita, nato pa pričakujeta, da bodo finančno modri.
• Da en partner drugemu vsiljuje svoj odnos do tveganja, namesto da bi se dogovorila skupaj.
• Mešanje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev otroka na enem samem računu brez jasnega namena.
• Skrivanje finančnih odločitev pred družino, kar pozneje rodi domneve in zamere.

Pravilo in kontrolni seznam

Premoženje, ki naj preživi generacije, potrebuje tri stvari: jasen namen, zapisan dogovor in iskren pogovor. Naložbena izbira je šele četrta po vrsti.

• Z otroki govorim o denarju starosti primerno in s svojim zgledom.
• Cilji za otroke so ločeni po času (kratko proti dolgo) in zapisani.
• S partnerjem imava skupni, zapisan dogovor o tveganju in rezervi.
• Imam veljavno oporoko in vem, kje so vsi pomembni dokumenti.
• Družini je znan vsaj okvir mojih finančnih odločitev.
• Dokumente pregledam vsaj enkrat letno in ob večjih življenjskih spremembah.